Z Larom je vsak dan lepši

V zavetišču sem gledala muce, jih božala, jemala v naročje: plašne, crkljivke, takšne z bolnimi učki, s titanom v tački, svetle, temne... Stalno pa sem s kotičkom oči opazovala črnega muca, ki je s tačkami na kletki neumorno mijavkal: poglej mene, poglej mene, mene pobožaj! Vzela sem v naročje še tega črnega mucka: začel je presti kot traktor in me celo polupčkal, v treh sekundah me je čisto prevzel in odločitev je padla 11-mesečni črni mucek Lar je odšel z mano.

Po mirno preživeti poti v nov dom sva prišla v dnevno sobo, z našpičenimi ušesi in široko odprtimi očmi je pogumno in z zanimanjem začel stopati po dnevni sobi. Seveda je našel kavč in se skril. No, sem mu rekla, vzemi si ves čas, ki ga rabiš! Ta "ves čas" je zanj pomenilo pičlih petnajst minut: naslednje tri ure me je čisto okupiral, še ne WC me ni pustil, kaj je bilo to enega divjanja, skakanja, crkljanja... Živahen muc? Divjak!

Za trenutek sem se vprašala, če bom sploh kos temu mačku, toda naslednji dan je bilo že vse OK (vsaj v primerjavi s prvim), takoj je obvladal stranišče, vedel je kje ima hrano in vodo, se odzival na ime... No, saj ne pravim, da je romantično miren muc, ki dneve spokojno prespi... Ravno obratno: zelo malo spi, je zelo zelo živ, poln energije, navihan, crkljiv, igriv, pogumen, firbčen...

Verjetno imamo več igračk kot dobro založen otroški vrtec: najboljša igračka je seveda palica z igračko na vrvici, s katero se podimo po stanovanju, skačemo po mačjem drevesu in v škatle, ki "krasijo" stanovanje samo za njega. Škatle so zakon, ni kej. Oooo, pa mehka pernata stvar, to je pa tako zabavna zadevica... ob kateri se sprašujem, če se ni mati narava z Larom malo poigrala in mu podarila kak pasji gen: najbolj vesel je, ko mu jo vržem čez cel celo stanovanje, Lar odvihra po njo, jo prime v gobček in prinese k meni.

Zdaj sem ponosna lastnica fantastičnega mačka, za katerega sem neizmerno hvaležna zavetišču: ker je z Larom vsak dan lepši!