Spomini oskrbnice živali Klavdije Kodelja

Če pogledam začetke zavetišča, so bili precej težki. Stvari so se postavljale na novo. Precej stvari smo se morali naučiti in napisati na novo. Poleg veterinarja, ki je bil tudi vodja zavetišča, sva bila zaposlena še dva oskrbnika, ki sva se zamenjavala. Velikokrat sva si tudi priskočila na pomoč, ko je bilo dela res veliko. Na začetku (nekaj mesecev) smo sprejemali samo pse. Odlove je takrat opravljala higienska služba, kar nam je delo vsaj malo olajšalo. Ponoči je bil v zavetišču prisoten varnostnik. Ko smo začeli sprejemati še mačke, smo ugotovili, da to ne bo izvedljivo, saj je dela preveč za dva oskrbnika. Najprej smo si pomagali s študenti, kmalu pa smo zaposlili še dva oskrbnika. Počasi smo začeli delati tudi odlove živali. Bili smo dežurni 24 ur na dan, zato smo morali večkrat na teren, tudi ponoči. Izkazalo se je, da je treba zaposliti tudi nočne oskrbnike, saj se je povečalo število izhodov ter drugega dela. Čez dan smo zaposlili tudi receptorko, saj se je s številom živali povečalo tudi število telefonskih klicev ter dokumentacije. Na začetku so poleg oskrbnikov pse peljali na sprehod še prostovoljci, kar pa se ni izkazalo za najboljšo rešitev, zato smo zaposlili še vodjo treninga, ki je med drugim vodil tudi tečaje za sprehajalce psov. Na pomoč so priskočili tudi dijaki srednje veterinarske šole, ki so na Gmajnicah imeli pouk, nato pa so peljali na sprehod zanje primerne pse. Dijaki so pri nas opravljali tudi delovno prakso. Dela je bilo veliko, saj smo imeli veliko število živali.

Ko se je začelo govoriti o novem zavetišču, smo najprej zmajevali z glavo kot nejeverni Tomaž, saj nismo bili prepričani o njeni izvedbi. Izkazalo se je, da je izvedljivo. Tako imamo danes novo, sodobno zavetišče.

Upam, da smo na dobri poti, da se še izboljšamo, saj se vedno lahko naredi nekaj bolje. Želela pa bi si več zaposlenih in več sprehajalcev, da bi se živali med bivanjem pri nas čim bolje počutile.

Čeprav se situacija na področju zaščite živali izboljšuje, idealnim razmeram še nismo blizu. Mislim, da bi bilo treba začeti z ozaveščanjem o odgovornem skrbništvu ter kako se ubraniti pred ugrizi (ko je to še možno) oz. kako se obnašati v takšnih situacijah že v vrtcih.

Mogoče ob koncu še misel v razmislek. Vsak, ki bi rad imel žival, naj se zaveda, da je to živo bitje, ki občuti lakoto, žejo, mraz, bolečino, ima čustva … Zato naj vsak pred odločitvijo o tem, ali bi imel žival, dobro razmisli. Samo tako bomo lahko zavetišča praznili in jih mogoče uporabili v druge, prijetnejše namene.

Naj navedem le še svoje prepričanje: STARI PSI SO ZAKON.