S stabilizacijo funkcij vodenja Sveta zavetišča in zavetišča se je odprla možnost za ambicioznejše dolgoročne razvojne projekte zavetišča. Vse bolj smo namreč ugotavljali, da higienske razmere v zavetišču ovirajo strokovni napredek. Za sanacijo stanja bi potrebovali popolno rekonstrukcijo zavetišča, ki pa po strokovni oceni zaradi dotrajanosti objektov ne bi bila možna in smiselna. Zato je dozorela misel, da potrebujemo novo zavetišče, ki bo zagotavljalo evropsko primerljive strokovne standarde.
Mesto direktorice Živalskega vrta Ljubljana sem prevzela 25. maja 2004. Prišla sem iz drugačnega poslovnega okolja in v Živalskem vrtu nisem poznala nobenega sodelavca, o problematiki poslovanja pa sem vedela le tisto, kar je bilo dostopno v javnosti. Očitno pa je bilo, da so težave velike tako na poslovni ravni kot v medsebojnih odnosih, saj sta zato z mesta direktorja Živalskega vrta v enem letu odstopila kar dva predhodnika, dr. Vojko Vesel in Nina Kaiser. Kljub temu sem bila odločena, da stvari uredimo in stabiliziramo. Čakalo pa nas je veliko in naporno delo. Tudi zato se na začetku mandata nisem mogla toliko posvečati zavetišču, kolikor bi si želela oz. kolikor bi bilo koristno, glede na dejstvo, da so bile tudi tam nekatere zadeve zapletene. Poleg tega se je bližal iztek dvoletne pogodbe o upravljanju zavetišča med MOL in Živalskim vrtom. Odločitev o nadaljevanju še ni bila sprejeta, zato ni bilo mogoče in smiselno razmišljati o dolgoročnih usmeritvah.
Na vprašanje s strani lastnika, ki se je postavilo v drugi polovici leta 2004, ali bi Živalski vrt želel še upravljati zavetišče, ni bilo lahko odgovoriti. Po eni strani si tega nismo želeli, saj je delo v obeh enotah precej različno. Upravljanje zavetišča je namreč predstavljalo dodatno obremenitev za že tako maloštevilno ekipo živalskega vrta. Po drugi strani pa smo vedeli, da lahko z dolgoročnim povezovanjem zagotovimo sinergijo tako pri združevanju vodstvenih kot strokovnih nalog, pa tudi finančne učinke s skupnimi nabavami hrane za živali ter veterinarskega in vzdrževalnega materiala in opreme. Samostojno zavetišče bi namreč potrebovalo lastne kadre za opravljanje nalog, ki so jih zanje opravljali sodelavci Živalskega vrta, kar bi lastniku občutno povečalo stroške. Na osnovi teh argumentov in tudi na osnovi informacij o različnih težavah, s katerimi se na področju zavetišča spoprijemajo druge občine z drugačno ureditvijo, se je MOL ob koncu leta 2004 odločila, da zavetišče postane trajna notranja organizacijska enota Živalskega vrta.
Ta nova neposredna odgovornost za poslovanje zavetišča pa je pomenila povečanje potrebe po spoznavanju in nadzoru poslovanja zavetišča, če smo hoteli, da se teoretične možnosti pozitivnih učinkov tesnejšega povezovanja obeh enot tudi uresničijo. To je seveda pomenilo določeno omejevanje dotedanje relativno velike samostojnosti v poslovanju zavetišča, kar pa je bilo v nasprotju s pričakovanjem nekaterih, da bo zavetišče po poteku dvoletne pogodbe o upravljanju s strani Živalskega vrta postalo samostojni javni zavod.
Leta 2006 je z odhodom dotedanjega vodje Milana Hrovatina prišlo do prve menjave kadrov v Zavetišču in tudi v Svetu zavetišča. Novi vodja zavetišča je v letu 2006 postal mag. Gregor Pen , nova predsednica Sveta zavetišča pa Barbara Mihelič, strokovni vodja Živalskega vrta. Novi vodja Pen je iz osebnih razlogov po enem letu odšel. Drugačno rešitev smo nato iskali z začasno zaposlitvijo Iris Selan, dr. vet. med., v letu 2007. To je bila dobra izbira, zlasti v luči dejstva, da je dr. Selan vodila lastno veterinarsko ambulanto za male živali in je tudi področje prostoživečih mačk v mestu dobro poznala. Določeno težavo pa je predstavljalo dejstvo, da je prav zaradi lastne ambulante lahko prevzela vodenje zavetišča le za polovični delovni čas. S prihodom dr. Selan smo lahko močno okrepili strokovno delo v zavetišču in dopolnili veterinarske protokole. Največjo spremembo in napredek smo dosegli z oblikovanjem projekta za celovito reševanje pereče problematike prostoživečih mačk v mestu. S potrditvijo projekta s strani podjetja MOL in z začetkom njegovega izvajanja pa smo lahko leta 2007 zaposlili tudi novega veterinarja, Marka Omana, dr. vet. med. To se je kljub njegovi mladosti in dotedanji neizkušenosti pokazalo kot zelo uspešna poteza. Po poteku enoletne pogodbe z dr. Selan in njenim odhodom je leta 2008 dr. Oman prevzel vodenje zavetišča, seveda ob sodelovanju in pomoči strokovne vodje Barbare Mihelič in veterinarjev Živalskega vrta. Takšna odločitev je slonela na presoji, da je treba zagotoviti dolgoročno in stabilno vodstvo zavetišča, če želimo uresničevati dolgoročno vizijo razvoja. To pa je mogoče le ob mladem vodji, ki si bo to dolgoročno vizijo zastavil kot življenjski projekt. Po 14 letih lahko z veseljem ugotovimo, da se v svoji oceni nismo zmotili in da smo takratno dolgoročno vizijo razvoja tudi uspešno udejanjili.
S stabilizacijo funkcij vodenja Sveta zavetišča in zavetišča se je odprla možnost za ambicioznejše dolgoročne razvojne projekte zavetišča. Vse bolj smo namreč ugotavljali, da higienske razmere v zavetišču ovirajo strokovni napredek. Za sanacijo stanja bi potrebovali popolno rekonstrukcijo zavetišča, ki pa po strokovni oceni zaradi dotrajanosti objektov ne bi bila možna in smiselna. Zato je dozorela misel, da potrebujemo novo zavetišče, ki bo zagotavljalo evropsko primerljive strokovne standarde.
Pri predstavitvi te ideje vodstvu MOL nas je podprl podžupan, prof. dr. Janez Koželj, in se tudi strinjal, da bo sam vodil arhitekturni projekt. Na tej osnovi je svojo podporo izrazil tudi župan Zoran Janković. Tako so priprave na projekt začele potekati. Ker v Sloveniji ustreznih praks in izkušenj še ni bilo, smo se za začetek odpravili v eno najbolj urejenih evropskih držav na tem področju, Veliko Britanijo. Ekipo smo sestavljali: podžupan prof. Janez Koželj, vodja zavetišča Marko Oman, sama kot direktorica Živalskega vrta in Tea Fink, študentka arhitekture, ki se je odločila, da bo projekt novega zavetišča njena diplomska naloga. Ogledi delujočih zavetišč so bili za nas zelo poučni, saj so nam kolegi zaupali svoje dobre izkušnje, še posebej pa pretekle napake, ki se jim lahko izognemo. V lepem spominu so mi ostali tudi večerni pogovori naše skupine, ko smo strnili dnevne vtise in se posvetovali, katere rešitve ustrezajo našemu projektu in katere ne. Po vrnitvi smo svoja spoznanja prilagodili razmeram in oblikovali izhodišča za projekt.
Idejni projekt je za svojo diplomsko nalogo izdelala Tea Fink, študentka arhitekture, in sicer pod mentorstvom prof. Janeza Koželja. Pri oblikovanju strokovnih podlag je sodelovala široka ekipa, od strokovne vodje in veterinarjev Živalskega vrta in zavetišča do mednarodnih strokovnjakov za zavetišča. Idejni projekt je dobil zeleno luč za izvedbo avgusta 2014, ko je ustanovitelj MOL potrdil dokument identifikacije investicijskega projekta novega zavetišča. Takrat smo vedeli, da bo pot sicer dolga, a bomo ob koncu dobili novo zavetišče.
Projekt izvedbe je na tej stopnji prevzela služba MOL za investicije ob stalnem intenzivnem sodelovanju Barbare Mihelič kot strokovne vodje Živalskega vrta in predsednice Sveta zavetišča, kot tudi Marka Omana kot vodje zavetišča.
Gradbena dela so bila zahtevna in so potekala po stopnjah, zlasti v luči zahteve, da mora zavetišče ves čas delovati s polno zmogljivostjo. Kljub temu je leta 2019 napočil dan, ko smo po 10 letih od prvih idej tudi dejansko odprli prvo stopnjo izgradnje novega zavetišča in se je na področju varstva in skrbi za zapuščene živali ne le v mestu Ljubljani, ampak tudi v celotni okoliški regiji začela nova doba.
Sledila je seveda tudi izgradnja druge stopnje, ki je potekala v dveh delih … Spomladi 2021 je novo zavetišče bilo dograjeno. Avgusta tega leta je potekala slavnostna otvoritev zaključne stopnje projekta, ko je zavetišče lahko končno 'zadihalo s polnimi pljuči'. Zdaj smo lahko vsi, ne le snovalci projekta, vodstvo podjetja MOL z županom Zoranom Jankovićem in podžupanom prof. Janezom Koželjem, sodelavci oddelka za investicije podjetja MOL, temveč tudi prebivalci Ljubljane in okolice, na novo zavetišče upravičeno ponosni. Zavetišče se lahko pohvali tako z visokimi arhitekturnimi kot s strokovnimi standardi in sodi med najlepše urejena zavetišča v Evropi. Kot tako je zgled, s svojimi izkušnjami pa pomaga pri razvoju tudi drugim evropskim zavetiščem, ki si želijo doseči podobno raven delovanja.
20 let je tako v življenju enega človeka kot v življenju enega mesta lahko dolgo ali kratko obdobje. Pomembno je, kaj se je v tem času spremenilo. Za Ljubljano lahko povemo, da je na področju skrbi za zapuščene živali naredila ogromen skok. Če upoštevamo Gandijevo misel, da se kultura nekega naroda meri po njegovem odnosu do živali, lahko rečemo, da smo se tudi z novim zavetiščem in skrbjo za zapuščene živali v svoji okolici uvrstili med kulturno najnaprednejše narode.
Dogajanje v zavetišču, nasveti in aktualne novice v tvojem e-poštnem predalu
-01.svg){kind=logo}
