S projektom zavetišča Gmajnice sem se prvič srečala ob zaključku svojega študija kot z eno možnih tem diplomske naloge. Za takrat nadobudno študentko in novopečeno pasjo lastnico francoskega buldoga z imenom Beasty je bila odločitev kot na dlani.

Hitro se je izkazalo, da je to velik in edinstven projekt, z zelo specifičnimi stanovalci, ki pa so imeli težave z izražanjem svojih želja. Sama narava projekta ni bila v oblikovalskem izhodišču, ampak je bil predvsem tehnični projekt. Potrebovali smo tehnične rešitve, ki so v ospredje postavljale funkcionalnost. Ta mora 'varovancem' zavetišča nuditi ugodno bivalno okolje, zaposlenim kakovostno delovno okolje, obiskovalcem pa prijetno počutje.

Sodelovanje s strokovno ekipo zavetišča in z mentorjem, prof. Janezom Koželjem, je obrodilo sadove. Postopek načrtovanja je obsegal preučevanje literature in drugih virov, študij veljavne zakonodaje in številna posvetovanja s strokovnjaki. V tujini smo tako obiskali in si podrobno ogledali referenčna zavetišča – primere dobrih praks, se izobraževali, obstoječe dopolnjevali in nadgrajevali ter po več kot dveh letih projekt vodili do zaključka.

Spominjam se predvsem procesa projektiranja, neskončnih klicev in dopisovanj z Markom, z vodjo zavetišča in rednih četrtkovih srečanj, kjer smo usklajevali in dopolnjevali ustvarjeno. Dnevi brez prostega časa in neprespane noči so v tistem času bili stalnica v mojem življenju. Moj Beasty je sicer vdano spremljal načrtovanje, saj je bil prisoten na vseh sestankih. Zaradi nenehne zaposlitve je moral večkrat potrpeti in strpno čakati, da sem svojo pozornost posvetila tudi njemu. Ob projektiranju me je ves čas spremljala misel, da moram zasnovati tak prostor, v katerem bi se prijetno počutil, če bi usoda nanesla, da bi se sam znašel tam.

Zasnova idejnega projekta je postavila temelje za nadaljnji proces načrtovanja in izgradnje zavetišča.

Od takrat je minilo precej časa. Vložen trud in neprespane noči so pozabljeni. Ohranili so se rezultati našega dela, predvsem pa so ostali lepi spomini. V tem času je nastal projekt, ki je upravičeno v ponos zaposlenim in obiskovalcem zavetišča, prebivalcem kraja pa je v veselje.

Menim, da je v skladu s cilji v idejni zasnovi ter po zgledu najboljših tovrstnih ustanov v Evropi bilo zgrajeno sodobno zavetišče za zapuščene hišne živali, ki izpolnjuje pogoje, normative in standarde za tovrstne objekte. Na eni strani zagotavlja optimalno bivalno okolje za živali, na drugi strani pa zdrave in dobre delovne pogoje za zaposlene, ob tem pa prinaša zadovoljstvo še za njegove obiskovalce.

Ob ogledu kompleksa me je navdajalo veselje. S ponosom sem ugotovila, da so živali, ki pomoč najbolj potrebujejo, dobile prijetno in varno zatočišče v prijaznem okolju novega zavetišča v Ljubljani.