NANI (v zavet. Bistri) 

12.12.2012

Jaz sem Nani. Ali pa Bistri? Kdo bi vedel?

Jaz sem Nani. Ali pa Bistri? Kdo bi vedel?

 

Živjo! Sem Nani. Tako me kličejo, ker sem na začetku prišel do človeka samo zato, ker sem vedel da besedna zveza NA – NA pomeni hrano. Ker pa je Nana žensko ime,  so me poimenovali Nani. Kljub temu, da so mi v zavetišču dali ime Bistri. To ime redko slišim.

No sedaj ste že izvedeli, da sem bil zapuščen. Sam sicer vem kaj vse se mi je dogajalo, ampak tega mojim sedanjim skrbnikom ne morem povedati. Pa tudi če bi jim lahko, ne bi povedal lepe zgodbe. Povozil me je namreč avto, še kot majhnega muca. In pristal sem v zavetišču Gmajnice, brez zadnje noge. Tam so me oskrbeli in mi pomagali, da sem preživel in da sem sploh lahko hodil. Moja skrbnica ko me včasih pogleda vidi še vedno tistega malega mucka, ki ga je prvič videla v kletki. Boril sem se za pozornost, cvilil in se prav ljubko stisnil k njej, ko je prosila če me lahko malce poboža. Polizal sem jo po nosku in v njenem smehu sem vedel, da sem jo omehčal. Dva meseca star (čeprav jih zaradi podhranjenosti kljub trudu prostovoljk v zavetišču nisem kazal) sem spoznal, da bo prišla pome.  Šele malo pred tem, ko je morala oditi domov in je videla, da sem brez zadnje noge je ostala brez besed. Pa ne ker bi mislila tako kot vsi ostali , da bom naslednji dan kar umrl in me zaradi tega niso hoteli vzeti v svoj dom, pač pa zato ker je tudi sama utrpela zelo podobno zgodbo.  Avtomobili tudi njej niso bili dobri prijatelji. Spomnim se, kako je prostovoljko v zavetišču vprašala, koliko manj zanimanja je za mene, ker sem brez ene noge. Z grenkobo je spoznala, da me ni še nihče vzel k sebi, ravno zaradi tega. Ker so vsi z grenkobo spoznali, da mi nekaj manjka.

Naslednji dan je prišla. Kljub temu, da so ji ponujali mlajše mucke se je odločila zame. Spomnim se kako je rekla »njega bomo vzeli!« in me pograbila v naročje. Tiste pol ure, ko je morala izpolniti papirje in še uradno sprejeti moje lastništvo, je bil zame najdaljši čas v mojem življenju.

In potem me je dala v transporter in v rdečem avtu sem se odpeljal domov. Tiho, tudi pisknil nisem, tako me je bilo strah. Kam za vraga so me pa zdaj dali?

Prišel sem v nov dom. Kar naenkrat sem jedel iz svoje skledice, imel svojo posteljico in čez okno sem lahko gledal ptičke, ki so svobodno letali sem ter tja. Res da nisem tako svoboden kot so oni, ampak imam dva lastnika, njo in njega, ki me imata strašansko rada. Kljub mojim pomanjkljivostim.

Do danes sem zeeeelo zrasel. Nisem debel, saj niti ne smem biti. Drugače se ne bom moral gibati. Vendar moji lastniki ne vedo, da jaz kradem iz pasje sklede, da me vsi drugi še malce pitajo sem ter tja, čeprav se  moja lastnica krega z vsemi, da se to ne počne. Ampak jaz vseeno pohrustam kar se da in za povrh še prosjačim, da bi le kaj dobil. Moja lastnica pravi, da bolje da me kdo iz zavetišča ne pride pogledat, saj če bi takole mijavkal, bi kdo mislil, da mi nič ne da za jest.

Imam super prijatelja. Psa Kima, ki je bil tudi v zavetišču kot jaz. Je že malce starejši nergač in čeprav so mislili, da midva ne bova šla skupaj, predvsem zaradi njegove pasje trme, sem ga omehčal.  Skupaj spiva in dava vedeti vsem, da so kavči in postelje boljši od vseh pasjih in mačjih ležišč, ki mi jih tako vztrajno kupujejo.

Tu v tem domu, jih ne zanima ali moj kakec smrdi. Nasprotno, tako dobro hrano so kupili, da moj kakec sploh ne smrdi. In čeprav me redko pokličejo Bistri, sem izredno bister. Izredno rad tudi nagajam, obožujem igranje z gumicami za lasmi in še najraje spim. In veste kaj? Še vedno sem živ in zdrav, kljub temu, da mi kakšni obiskovalci zavetišča niso hoteli pripisati niti dneva več. Nikar ne počnite tega. Kajti to nikoli ni ovira, da vam kakšen moj mačji ali pasji prijatelj ne pokaže, kaj je resnična in brezpogojna ljubezen. 

 


O Zavetišču Ljubljana

Zavetišče za zapuščene živali Ljubljana
Gmajnice 30
1000 Ljubljana

Tel.: + 386 (0)1 256 02 79
Faks.: + 386 (0)1 256 59 80
Email: info@zavetisce-ljubljana.si