Marko Oman - vodja zavetišča

    Začetki v zavetišču

   Sem veterinar in vodja zavetišča za zapuščene živali Ljubljana. Moja prva in edina želja je bila biti veterinar in delati z živalmi. V zavetišču sem se zaposlil konec leta 2007, najprej kot veterinar, konec leta 2008 pa prevzel tudi vodenje zavetišča. V okviru organizacije DogsTrust sem opravil mednarodni program usposabljanja (International Training Programme). Začetek v zavetišču je bil umirjen, a s poletjem, ko se je začela sezona mladičev, velikega števila zapuščenih živali, bolezni in zagon projekta prostoživeče mačke se je pokazala težja plat zavetišča. Nisem obupal, temveč delal, vztrajal tudi cel dan in optimistično zrl v boljši jutri.

 

   Zgodba iz zavetišča, ki se mi je najbolj vtisnila v spomin

je bila zgodba o Ančki. Ančka, psička mešanka večje rasti je prišla v zavetišče kot mladič skupaj z dvema bratcema in sestrico še pred mano, spomladi leta 2007. Vsi bratci in sestrice so bili oddani, a Ančka je ostala. Ostala je dolga tri leta in pol. Poskušali smo vse, da bi ji našli novi dom, posvojitelj pa se ni in ni našel. Ančka je imela dedne okvaro kolkov in posledično nekoliko zahtevnejšo oskrbo. Pa vendar vsakič, ko sem prišel mimo, me je veselo pozdravila in če je le bil čas sem jo pocrkljal. Velikokrat sem sam pomislil na posvojitev, a je moj urnik in dom prenatrpan z zverinicami. Na veliko veselje vseh v zavetišču in zagotovo še koga, najbolj pa v veselje Ančke se je 15.11.2010 našla skrbna posvojiteljica. Po dolgih treh letih in pol je Ančka le našla nov topel dom in odgovornega skrbnika.

   Kaj si za zavetišče želim?

   Največja želja za zavetišče je izboljšanje bivalnih pogojev za živali, ki bi omogočala boljše počutje in preprečevala širjenje bolezni, boljših pogojev za delo, boljšo opremljenost veterine in oskrbe. Živalim želimo omogočiti tudi uspešno vzgojo za čimprejšnjo vrnitev v domačo družbo skrbnika. Pa naj bodo prostori še tako dobri in oskrba vrhunska, idealno zavetišče je le prazno zavetišče!
 

   Kako lahko pomagate?

   V Zavetišču Ljubljana se trudimo kar najbolje poskrbeti za zapuščene živali in vsakdo od vas nam lahko pomaga. Največ boste storili z odgovorno oskrbo vašega ljubljenčka in širjenjem odgovornosti okrog vas. Vsakdo, ki pa zmore še več, pa je dobrodošel. Posvojite najdenčke, postanite rejnik, redni sprehajalec, fotografirajte, snemajte, pišite. Vprašajte nas in povedali vam bomo. Naj naši ljubljenčki začutijo srečnejši danes!

 

Miroslav Korošec – oskrbnik živali

   »Svoje delo imam rad, ker je tako raznoliko in ker delam z živalmi. V zavetišču sem že od same ustanovitve, pred tem pa sem 20 let delal v Živalskem vrtu Ljubljana. V zavetišču se nerad navezujem na kakšno žival, ker vse najdejo nove lastnike. Pa vendar so mi vse po svoje ljube. V zavetišču sem posvojil tudi psičko pasme Dalmatinec z imenom Simba. Idealno zavetišče bi bilo tako »brez živali«, ker pa to ni možno je potrebno čim bolj osveščati ljudi, kaj odgovoren odnos do živali pomeni. Želim si, da se bodoči posvojitelji odločajo za žival po tehtnem preudarku in ne po trenutnem navdihu ali po želji ostalih družinskih članov. Vabim vas, da si zavetišče in delo v njem tudi ogledate.«

 

Klavdija Kodelja - oskrbnica živali

 

   »Rada delam v zavetišču, ker delam z živalmi, ki so mi pri srcu. Rada imam pse in imam za njih občutek. Tako kot Mirko, delam tu že od same ustanovitve. Vsaka žival, ki pride v zavetišče, mi je bolj ali malo bolj simpatična. Meni so bile posebne prav tiste, ki so bile nesocializirane in shujšane. Ker z njimi zaradi nege preživiš več časa, se nanje tudi navežeš. Vendar je uspešna posvojitev srečen konec in vesel si, da so te živali našle dom. Želim si, da bi tudi drugi uvideli, da se vseh živali ne da rešiti. Čeprav težke, so nekatere odločitve nujne. Težko je tudi, ko ljudje ne poznajo naših pristojnosti, katere so določene z zakonom in od nas želijo mnogo več, za kar lahko poskrbimo.«

 

 

Tomaž Železnik - oskrbnik živali

   »Rad imam svoje delo, saj je nadvse razgibano. Nikoli ne vem kaj me čaka. Pa tudi z živalmi je mnogo lažje delati, kot z ljudmi. V zavetišče sem prišel, ker sem v življenju potreboval spremembo. Tukaj pa je delo res edinstveno. Nimam problema poskrbeti za velike, težke in neobvladljive pse, saj je pristop k njim zahtevnejši. Vendar se na živali v zavetišču ne želim navezati, saj so živali kmalu oddane. V poletnem času se zgodi, da je prostora za vse najdene živali premalo. Pa tudi nastanitvenih boksov ne sprejemajo vse živali enako. Upam, da bomo imeli dovolj prostora tudi poleti in da bodo nastanitveni boksi primerni za vsako žival. Živali v zavetišču pridejo in gredo, oskrbnikom, ki ostanemo, pa vsaka pusti svojo izkušnjo. Psi s starostjo ne izgubijo svojih dobrih lastnosti in ostanejo zvesti prijatelji.«

 

 

 

Urška Jurca - oskrbnica živali

 

   »Z živalmi rada delim vsakodnevne dogodivščine, zanje skrbim in jih negujem.  Hkrati pa se vsakodnevno soočamo z različnimi izzivi od ulova, do oskrbe in vračanja starim oziroma oddajanja novim lastnikom tako da na delu vsekakor ni vedno enako. . V zavetišču sem službo dobila preko razpisa za delovno mesto oskrbnika. Če ne bi imela želje in notranjega občutka za vse živali, ne le za pse in mačke bi mi bilo delo odveč, saj je na trenutke precej težko. Vse živali tu ti pustijo nekaj svojega, je pa res, da so nekatere še izjemnejše. Kljub vsem prisrčnim in veselim izrazom živali moraš na žalost včasih potlačiti čustva in ostati na trdnih tleh, da te doma ne bi postavili na cesto, zaradi prevelikega števila hišnih ljubljenčkov. V prihodnosti si za zavetišče želim, da bi imeli več oskrbnikov in s tem posledično več časa za živali, predvsem za tiste bolj plašne, nesocializirane in za tiste, ki od nas potrebujejo več nege, kot ostale. Želim pa si tudi boljše prostore za nastanitev in več razumevajočih ljudi. Novim posvojiteljem priporočam, naj imajo ob posvojitvi »trezno glavo« in tako odločitev, ki bo v korist obeh posvojenca in posvojitelja, ne pa da bo samo potešila željo posvojiti žival.

 

  

Tanja Ferenčak, dr.vet.med.

 

V Zavetišču Ljubljana sem zaposlena kratek čas, vendar sem delala že v času študija. Med opravljanjem študentskega dela sem spoznavala različne zgodbe mačk in psov, ki so prišli v zavetišče. Ker imam rada živali jim želim pomagati, jih ozdraviti in jim pomagati v boljše okolje, k novim lastnikom. V zavetišču vsak dan prinese nov izziv, zato imam rada svoje delo in vesela sem, da lahko zapuščenim živalim pomagam do boljšega življenja. Še ko sem delala v zavetišču kot študentka, pa mi je najbolj ostal v spominu rottweiler po imenu Aron. Kljub njegovem zunanjem izgledu, je bil zelo prijazen kuža in hitro sva postala prijatelja. Čeprav je bil velik, mi je včasih, ko sem počepnila k njemu, poskušal kar cel zlesti v naročje. Ker sem takrat doma že imela psa, ga žal nisem mogla posvojit. Sem pa bila zato toliko bolj vesela, ko je našel nov dom pri mladem paru, ki je že imel izkušnje s psi in so hitro postali prijatelji. Želim si, da bi se bodoči posvojitelji zavedali, da žival pomeni odgovornost, da je za njo potrebno imeti čas in ustrezno skrbeti. Vendar pa kuža ali muca v zameno vračata naklonjenost in ljubezen ter veliko lepih trenutkov, ki jih lahko doživijo le lastniki živali. Želim si, da bi uspeli najti dober dom in iskrenega prijatelja živalim iz našega zavetišča.

 

 

 

O Zavetišču Ljubljana

Zavetišče za zapuščene živali Ljubljana
Gmajnice 30
1000 Ljubljana

Tel.: + 386 (0)1 256 02 79
Faks.: + 386 (0)1 256 59 80
Email: info@zavetisce-ljubljana.si